Ko človek pri petdesetih ali šestdesetih začne razmišljati o življenjskem zavarovanju, ga pogosto preseneti cena.
Pred leti je bilo mogoče za relativno majhen mesečni znesek dobiti precej visoko zavarovalno vsoto. Danes pa za podobno zaščito ponudba lahko izgleda bistveno manj privlačna.
Prvo vprašanje je običajno zelo preprosto:
»Zakaj je zavarovanje zdaj toliko dražje?«
Odgovor ni v tem, da bi zavarovalnice starejše ljudi želele kaznovati z višjo ceno. Razlog je predvsem v tem, da se z leti statistično povečuje verjetnost smrti, zavarovalnica pa pri izračunu premije to tveganje upošteva.
Toda pri življenjskem zavarovanju po 50. letu obstaja še nekaj pomembnejšega.
Višja cena še ne pomeni, da zavarovanje ni smiselno. Lahko pa pomeni, da je treba precej bolj natančno premisliti, kaj sploh želite zavarovati.
Pri 30 letih zavarujete predvsem prihodnost
Predstavljajmo si človeka, ki sklene življenjsko zavarovanje pri 30 letih.
Morda ima majhne otroke, stanovanjski kredit in partnerja, ki bi po njegovi smrti težko sam nosil vse finančne obveznosti.
Zanj je življenjsko zavarovanje predvsem zaščita prihodnosti.
Če se mu kaj zgodi, bi lahko družina izgubila več deset let prihodnjih dohodkov.
Pri 30 letih je pričakovana preostala življenjska doba dolga. Zavarovalnica zato tveganje smrti v naslednjih nekaj letih ocenjuje kot relativno nizko.
Pri 55 ali 60 letih je položaj drugačen.
Človek je bližje obdobju upokojitve, pogosto ima drugačne prihodke, otroci so odrasli, kredit je lahko že skoraj odplačan, hkrati pa je tudi statistično tveganje smrti večje.
To se mora poznati pri ceni.
Kaj se pravzaprav dogaja s premijo?
Pri klasičnem življenjskem zavarovanju zavarovalnica pri določanju premije upošteva več dejavnikov.
Med drugim:
- pristopno starost,
- višino zavarovalne vsote,
- trajanje zavarovanja,
- zdravstveno stanje,
- življenjski slog,
- vrsto in obseg kritij.
Tudi aktualni pogoji življenjskih zavarovanj v Sloveniji kažejo, da je pristopna starost eden od pomembnih dejavnikov pri določanju premije. Generali na primer v svojih pogojih izrecno navaja pristopno starost, zdravstveno stanje, življenjski slog, višino zavarovalne vsote in trajanje zavarovanja kot dejavnike pri določanju premije.
To je pravzaprav logično.
Če dva človeka potrebujeta enako zavarovalno vsoto, vendar je eden star 35, drugi pa 58 let, zavarovalnica pri njiju ne prevzema enakega tveganja.
Starost ni kazen. Je pa dejavnik tveganja.
To je pomembna razlika.
Če vam je pri 55 letih ponudba življenjskega zavarovanja dražja kot pri 35 letih, to ne pomeni, da ste »kaznovani«, ker ste starejši.
Pomeni samo, da je zavarovalno tveganje drugačno.
Podobno kot pri avtomobilskem zavarovanju ne moremo pričakovati, da bodo vsi vozniki plačevali enako, tudi pri življenjskem zavarovanju ni mogoče pričakovati enake premije pri vseh starostih.
Pri življenjskem zavarovanju pa je razlika še bolj neposredno povezana s statistiko.
Zavarovalnica ne prodaja varčevanja. Prodaja prevzem določenega finančnega tveganja.
In večje kot je tveganje, višja je praviloma cena tega tveganja.
Po 50. letu začne pomembno vlogo igrati tudi zdravje
Starost pa ni edini razlog za višjo premijo.
Pomembno je tudi zdravstveno stanje.
Pri nekaterih življenjskih zavarovanjih mora zavarovanec izpolniti zdravstveni vprašalnik, pri višjih zavarovalnih vsotah ali glede na starost pa je lahko potreben tudi zdravniški pregled.
Zato se lahko dva človeka iste starosti, na primer 55 let, znajdeta pred precej različnima ponudbama.
Eden je zdrav, ne kadi in nima pomembnejših zdravstvenih težav.
Drugi ima povišan krvni tlak, sladkorno bolezen ali druge zdravstvene težave.
Zavarovalnica lahko njuno tveganje oceni drugače.
To je eden od razlogov, zakaj pri življenjskem zavarovanju ni mogoče govoriti o eni univerzalni ceni za »55-letnika«.
In potem pride še trajanje zavarovanja
To je del, na katerega ljudje pogosto pozabijo.
Ni enako, če 55-letnik sklene zavarovanje za pet let ali za 20 let.
Pri daljšem obdobju zavarovanja mora zavarovalnica upoštevati večje tveganje, da bo v času trajanja police prišlo do zavarovalnega primera.
Zato je pri starejšem človeku zelo pomembno vprašanje:
Kako dolgo sploh potrebujem zavarovanje?
Če imate na primer stanovanjski kredit, ki bo odplačan čez sedem let, morda ni logično, da iščete 20- ali 25-letno zavarovanje samo zato, ker ga ponuja zavarovalnica.
Morda potrebujete predvsem zaščito za obdobje, ko obstaja konkretna finančna obveznost.
To lahko bistveno spremeni računico.
Največja napaka: primerjati samo mesečno premijo
Recimo, da nekdo pri 55 letih dobi ponudbo za 50 evrov na mesec.
Na prvi pogled se mu zdi draga.
Drugi ponudnik mu ponudi 35 evrov.
Zdi se, da je odločitev preprosta.
Toda kaj če ima prva polica zavarovalno vsoto 100.000 evrov, druga pa samo 50.000?
Potem primerjava 50 proti 35 evrom ne pove skoraj nič.
Pri življenjskem zavarovanju je treba gledati najmanj:
mesečno premijo + zavarovalno vsoto + trajanje + pogoje zavarovanja.
Šele takrat lahko ugotovite, kaj v resnici kupujete.
Zakaj je lahko zavarovanje pri 50 letih še vedno zelo smiselno?
Ker se pri petdesetih življenje še zdaleč ni končalo.
Marsikdo ima takrat:
- še vedno kredit,
- partnerja z bistveno nižjimi prihodki,
- otroke, ki še niso popolnoma finančno samostojni,
- podjetje,
- poroštva ali druge finančne obveznosti,
- premoženje, ki ga je treba urediti,
- ali preprosto željo, da partner po njegovi smrti ne bi ostal brez pomembnega dela prihodka.
Zato je vprašanje:
»Ali sem prestar za življenjsko zavarovanje?«
pogosto napačno.
Veliko boljše vprašanje je:
»Kaj bi se finančno zgodilo z mojo družino, če me jutri ne bi bilo več?«
Če je odgovor »pravzaprav nič posebnega«, potem zavarovanje morda ni potrebno.
Če pa bi partner zaradi vaše smrti ostal brez pomembnega dela prihodkov ali bi bilo treba takoj odplačati velik dolg, je situacija drugačna.
Pri 50. letu se začne spreminjati tudi namen zavarovanja
Ko ste mladi, je lahko cilj zelo visoka zavarovalna vsota.
Na primer 200.000 ali 300.000 evrov, ker morate zaščititi družino pred več desetletji izgubljenega prihodka.
Po 50. letu pa morda takšna vsota ni več potrebna.
Otroci so lahko odrasli.
Kredit je lahko manjši.
Nekaj premoženja ste že ustvarili.
Partner ima svojo pokojnino ali druge prihodke.
Zato se lahko potreba po zavarovanju zmanjša.
In to je zelo pomembno.
Če se je zmanjšala vaša finančna potreba, ni nujno, da morate iskati enako visoko zavarovalno vsoto kot pred 20 leti.
Včasih je bolj pametno imeti manjše zavarovanje, ki ga lahko brez težav plačujete, kot veliko polico, ki predstavlja velik mesečni strošek.
Primer: zakaj 50.000 evrov ni vedno premalo
Predstavljajmo si zakonca, stara 57 in 55 let.
Hiša je skoraj odplačana.
Otroci so odrasli.
Mož ima 1.700 evrov mesečne pokojnine, žena pa 1.000 evrov drugih prihodkov.
Če mož umre, žena ne izgubi hiše.
Ne izgubi nujno vsega premoženja.
Izgubi pa del mesečnega prihodka.
Če bi ji zavarovanje zagotovilo 50.000 evrov, bi lahko ta denar uporabila za prilagoditev finančne situacije, poplačilo preostalega dolga ali postopno pokrivanje izpada prihodka.
Morda bi bilo 50.000 evrov zanjo dovolj.
Morda ne.
Toda pomembno je, da je zavarovalna vsota povezana z njenim dejanskim življenjem.
Ne s številko, ki jo je nekdo določil na prodajnem sestanku.
Višja premija je lahko upravičena. Ni pa vsaka draga polica dobra.
To je verjetno najpomembnejše sporočilo tega članka.
Če ste starejši, bo življenjsko zavarovanje praviloma dražje.
Toda iz tega ne sledi, da morate sprejeti prvo ponudbo.
In prav tako ne pomeni, da morate za vsako ceno kupiti čim višjo zavarovalno vsoto.
Na trgu obstajajo tudi zelo različne vrste življenjskih zavarovanj.
Nekateri produkti imajo omejeno trajanje in so namenjeni predvsem kritju tveganja smrti. Drugi so vseživljenjski in lahko vključujejo tudi varčevalno oziroma naložbeno komponento.
Razlike so lahko velike.
Na primer, Zavarovalnica Sava pri produktu Moj življenjski Plus trenutno objavlja različne kombinacije premije in zavarovalne vsote glede na pristopno starost; za starost 60–69 let so objavljene nižje zavarovalne vsote kot za mlajše starostne skupine. To lepo pokaže, da se z višjo starostjo lahko spremeni tudi razmerje med vplačilom in zagotovljenim kritjem.
Zato ni dovolj vprašati:
»Koliko stane?«
Vprašati je treba:
»Kaj za ta denar dobim?«
Kaj pa, če je premija previsoka?
Takrat imate več možnosti.
Prva je, da zmanjšate zavarovalno vsoto.
Druga, da skrajšate obdobje zavarovanja.
Tretja, da preverite drugo vrsto življenjskega zavarovanja.
Četrta pa je morda najbolj preprosta:
da zavarovanja sploh ne sklenete.
To se sliši nenavadno, vendar je pomembno.
Življenjsko zavarovanje ni obveznost.
Če imate dovolj lastnega premoženja, partnerja z dovolj visokimi prihodki, nobenih pomembnih dolgov in odrasle otroke, ki niso finančno odvisni od vas, je lahko vaša potreba po življenjskem zavarovanju zelo majhna.
Tudi to je lahko povsem razumna finančna odločitev.
Ne pozabite na eno stvar: zavarovanje ni namenjeno vam
To je nekoliko nenavadna misel.
Ko plačujete življenjsko zavarovanje, denarja praviloma ne porabljate zase.
Kupujete zaščito za ljudi, ki bodo ostali za vami.
Zato je treba pri 50. ali 60. letu pogledati nekoliko drugače.
Ne vprašajte se samo:
»Ali se meni zavarovanje splača?«
Vprašajte se:
»Kakšne finančne posledice bi imela moja smrt za ljudi, ki so od mene odvisni?«
Če posledic skoraj ni, je tudi potreba po zavarovanju majhna.
Če pa bi partner ostal z velikim dolgom ali z bistveno prenizkim mesečnim prihodkom, je lahko življenjsko zavarovanje še vedno zelo pomembna zaščita.
Preden sklenete novo polico, poglejte staro
Če ste življenjsko zavarovanje sklenili pred desetimi, petnajstimi ali dvajsetimi leti, ga ne pustite preprosto pri miru.
Vprašajte se:
- Kolikšna je danes zavarovalna vsota?
- Do kdaj velja zavarovanje?
- Kdo je upravičenec?
- Ali je kredit, zaradi katerega ste ga sklenili, še vedno aktualen?
- Ali so otroci še finančno odvisni od vas?
- Kakšni so danes vaši prihodki?
- Kakšno premoženje imate?
- Ali partner potrebuje dodatno finančno zaščito?
Morda boste ugotovili, da je vaša stara polica še vedno zelo koristna.
Morda boste ugotovili, da je zavarovanja premalo.
Lahko pa tudi, da ga danes sploh ne potrebujete več v takšnem obsegu.
Najdražje zavarovanje ni nujno tisto z najvišjo premijo. Včasih je najdražje tisto, ki ga leta plačujete, ne da bi ga zares potrebovali.
Kaj narediti, če ste stari 50, 55 ali 60 let?
Ne začnite pri zavarovalnici.
Začnite doma, s papirjem in svinčnikom.
Zapišite:
- koliko dolgov imate,
- koliko mesečnih prihodkov ima gospodinjstvo,
- koliko bi po vaši smrti izgubil partner,
- ali so otroci še finančno odvisni od vas,
- koliko prihrankov in premoženja imate,
- koliko denarja bi družina realno potrebovala,
- koliko mesečne premije lahko brez težav plačujete.
Šele nato iščite zavarovanje.
Tako se boste veliko lažje izognili temu, da bi kupili nekaj, kar je lepo predstavljeno, vendar za vaše življenje ni najbolj smiselno.
In še nekaj zelo pomembnega
Po 50. letu ni nujno problem to, da je življenjsko zavarovanje dražje.
Problem je lahko, če človek plačuje preveč za napačno obliko zaščite.
Če potrebujete 50.000 evrov zaščite, vam ni treba nujno kupiti 200.000 evrov.
Če potrebujete zaščito za deset let, vam ni treba nujno iskati zavarovanja za 25 let.
Če imate dovolj premoženja, morda zavarovanja sploh ne potrebujete.
In če ga potrebujete, je lahko tudi pri 55 ali 60 letih še vedno zelo koristno.
Pred sklenitvijo naredite preprost izračun
Če razmišljate o življenjskem zavarovanju po 50. letu, lahko najprej naredite svoj osnovni izračun.
Pripravite podatke o:
- starosti,
- prihodkih gospodinjstva,
- kreditih in drugih dolgovih,
- številu družinskih članov,
- obstoječem življenjskem zavarovanju,
- prihrankih in pomembnejšem premoženju,
- znesku, ki bi ga želeli zagotoviti družini.
Na tej podlagi lahko pridobite informativni izračun in primerjate različne možnosti.
Pri tem ne glejte samo mesečne premije. Primerjajte predvsem zavarovalno vsoto, trajanje, pogoje, izključitve in skupni strošek.